Poezija

***

Ne boj se vetra,

listje pronica skozi svetlobo

na dosegu objetja.

Jesen se spušča ob robu.

 

Ni hitečih glasnikov svobode,

odsevi obstajajo daleč in blizu.

Ko se drevo sklanja k vodi,

moja pesem pade v režo

 

med skalnate temelje.

Mesto ne pusti dihanja.

Spreminjam barve duše

v neskončna nihanja.

***

Vsakič imaš novo podobo na oknu.

Staplja se s tistim, kar misliš, da si.

Kadar bodo padali kamni namesto dežja,

ne bo konec sveta,

le konec tvojih neskončnih podob.

***

Burja

 

Kdo jih bo ulovil

zibajoče krošnje

nagibajo se globoko

ne verjamem, da so samo drevesa

še ptiči so izgubili svoj glas

kdo ga bo ulovil

veter, ki človeku odnaša

njegov Jaz.

***

Rojstvo

 

Za eno samo rojstvo

bi odkril ljubezen

na pragu spomina.

Drhteče iztisnil iz sebe

vso nabrano svežino,

otroka modrosti.

 

Nekje v ozadju

slutim,

kako bije čas in

čas izgineva.

 

Odtisnem si v spomin,

kar ne bi nikoli končano,

začetek življenja

in življenje samo.

***

Zato, da bi iskal

pravo besedo

za človeka,

bi moral izgubiti

svoje misli.

***

Zato, ker te vidim,

ker si sonce,

ker si svetla misel

na prestolu neba,

ti šepetam in pojem

neslišno pesem

za lahko noč

in miren dan.

 

Zato, ker si resnica, ti ponudim roko,

na dlani se razkrijem,

ker bereš vdano in vzameš vase,

kar je iz čistega srca podano.

 

Zato, ker nikoli prej ni bilo toliko

jasnine,

ker je resnost izgubila svojo vrednost,

kot tujec v tujini si ostal

sam s svojim srcem in iskal

globoko daleč tisto resnico,

ki si jo spoznal.

***

Nisem odšla na rob konca.

Nisem speljala poti do

izginotja tvojih oči.

 

Nikogar nisem prosila,

naj namesto mene gleda

in orje poslanstvo na zemlji tej.

Nositi sama s sabo,

pa vendar lahko delim,

kar še ni odšlo v pozabo.

 

Lahko delim, ko tečem,

ko jočem in molim,

da lahko rečem:

 

»Nisem še odšla na

rob konca,

ker konca ni.«

***

Moskovska jutra

 

Bila so tiha jutra.

 

Spominjam se jih, moskovskih

juter, ob vznožju dopoldneva.

Stala sem proti tebi obrnjena,

zakrita z navidezno podobo,

ti pa si iskal mene.

Ptiči so zbujali preteklost,

misli so brzele daleč.

Bila sem popolnoma naga

pred obličjem tega sveta.

Ničesar nisem zahtevala in pred ničemer

nisem bežala.

 

Seči vame, ni bilo lahko. Za hip

ti je uspelo, da sva se osvobodila.

Verjela sem v zakone,

kot stalnica nad vejevjem neba,

z razumevanjem, da je prva izkušnja

najbolj ponotranjena.

Da se bližina meri s tišino,

v kateri je na tisoče zgodb,

in veliko gledanja.

 

Spominjam se, kako krhko je

obstalo najino zaupanje

v mojem mestu.

Vedel si več kot jaz, in vedel si

veliko več o meni.

 

So trenutki, kjer resnično bivam,

in prostori, kjer resnično sem.

So ljudje, s katerimi včasih

ne moreš prekoračiti tišine.

***

Trepetlika trepeče pod zimskim

soncem

išče pomlad, ki  komaj pride

in izgine ob vznožju leta.

Na trnih zastane duša

zastane dih

in vedno znova se vprašam,

kolikokrat je minil

tihi letni čas?

***

Na eni strani se zavedam

končnosti prostora,

ki se rojeva znotraj duš.

Samevam v spoznanju,

da čas izgineva

prav tako, kot je nastal.

 

Kadar zmorem preseči,

presežem navidezno

dejanskost,

kjer nikoli ne minem,

le za hip spremenim obliko,

in počasi, a predano

 

stopim v razumevanje

neizrečenih besed.

Tisto, kar ostane,

je nevidna, a

neskončna sled.

 

 

All rights reserved by Sabina Vostner

Advertisements