***
Ne boj se vetra,
listje pronica skozi svetlobo
na dosegu objetja.
Jesen se spušča ob robu.
Ni hitečih glasnikov svobode,
odsevi obstajajo daleč in blizu.
Ko se drevo sklanja k vodi,
moja pesem pade v režo
med skalnate temelje.
Mesto ne pusti dihanja.
Spreminjam barve duše
v neskončna nihanja.
***
Vsakič imaš novo podobo na oknu.
Staplja se s tistim, kar misliš, da si.
Kadar bodo padali kamni namesto dežja,
ne bo konec sveta,
le konec tvojih neskončnih podob.
***
Burja
Kdo jih bo ulovil
zibajoče krošnje
nagibajo se globoko
ne verjamem, da so samo drevesa
še ptiči so izgubili svoj glas
kdo ga bo ulovil
veter, ki človeku odnaša
njegov Jaz.
***
Rojstvo
Za eno samo rojstvo
bi odkril ljubezen
na pragu spomina.
Drhteče iztisnil iz sebe
vso nabrano svežino,
otroka modrosti.
Nekje v ozadju
slutim,
kako bije čas in
čas izgineva.
Odtisnem si v spomin,
kar ne bi nikoli končano,
začetek življenja
in življenje samo.
***
Zato, da bi iskal
pravo besedo
za človeka,
bi moral izgubiti
svoje misli.
***
Zato, ker te vidim,
ker si sonce,
ker si svetla misel
na prestolu neba,
ti šepetam in pojem
neslišno pesem
za lahko noč
in miren dan.
Zato, ker si resnica, ti ponudim roko,
na dlani se razkrijem,
ker bereš vdano in vzameš vase,
kar je iz čistega srca podano.
Zato, ker nikoli prej ni bilo toliko
jasnine,
ker je resnost izgubila svojo vrednost,
kot tujec v tujini si ostal
sam s svojim srcem in iskal
globoko daleč tisto resnico,
ki si jo spoznal.
***
Nisem odšla na rob konca.
Nisem speljala poti do
izginotja tvojih oči.
Nikogar nisem prosila,
naj namesto mene gleda
in orje poslanstvo na zemlji tej.
Nositi sama s sabo,
pa vendar lahko delim,
kar še ni odšlo v pozabo.
Lahko delim, ko tečem,
ko jočem in molim,
da lahko rečem:
»Nisem še odšla na
rob konca,
ker konca ni.«
***
Moskovska jutra
Bila so tiha jutra.
Spominjam se jih, moskovskih
juter, ob vznožju dopoldneva.
Stala sem proti tebi obrnjena,
zakrita z navidezno podobo,
ti pa si iskal mene.
Ptiči so zbujali preteklost,
misli so brzele daleč.
Bila sem popolnoma naga
pred obličjem tega sveta.
Ničesar nisem zahtevala in pred ničemer
nisem bežala.
Seči vame, ni bilo lahko. Za hip
ti je uspelo, da sva se osvobodila.
Verjela sem v zakone,
kot stalnica nad vejevjem neba,
z razumevanjem, da je prva izkušnja
najbolj ponotranjena.
Da se bližina meri s tišino,
v kateri je na tisoče zgodb,
in veliko gledanja.
Spominjam se, kako krhko je
obstalo najino zaupanje
v mojem mestu.
Vedel si več kot jaz, in vedel si
veliko več o meni.
So trenutki, kjer resnično bivam,
in prostori, kjer resnično sem.
So ljudje, s katerimi včasih
ne moreš prekoračiti tišine.
***
Trepetlika trepeče pod zimskim
soncem
išče pomlad, ki komaj pride
in izgine ob vznožju leta.
Na trnih zastane duša
zastane dih
in vedno znova se vprašam,
kolikokrat je minil
tihi letni čas?
***
Na eni strani se zavedam
končnosti prostora,
ki se rojeva znotraj duš.
Samevam v spoznanju,
da čas izgineva
prav tako, kot je nastal.
Kadar zmorem preseči,
presežem navidezno
dejanskost,
kjer nikoli ne minem,
le za hip spremenim obliko,
in počasi, a predano
stopim v razumevanje
neizrečenih besed.
Tisto, kar ostane,
je nevidna, a
neskončna sled.
All rights reserved by Sabina Vostner
